Danes meje presenetila teta s sporočilom, ki mu je bila priložena slika citata »S seboj se pogovarjaj prijazno«. Moja prva reakcija: »Uf.« Resnično se je izkazalo, da ti v pravih trenutkih prave besede kot bumerang priletijo naravnost v glavo. Stresni ponedeljek je zagotovo dan, ko se je bilo potrebno opomniti, da se moram s seboj pogovarjati prijazno.
Malokrat sem resnično pozorna na to, s kakšnim tonom se pogovarjam s seboj. To pomanjkanje čuječnosti bi lahko pripisala natrpanemu in hektičnemu vsakdanu, vendar je to jalov izgovor. Bolj verjetno je za pomanjkanje čuječnosti kriv to, da se za to preprosto ne vzamem časa. Pa sem prepričana, da bi z bolj umirjenim in fokusiranim delovanjem ne trpela moja učinkovitost.
Kar pa se tiče pogovorov: seveda se z neznanci in znanci pogovarjam spoštljivo, do prijateljev sem vedno prijazna, pogosto celo nasmejana. Ko pa se krog oža do najbližjih, se znižuje tudi moja stopnja potrpljenja. Zato sem največkrat ravno do najbližjih osorna in zadirčna. Pogosto imam najnižjo toleranco do same sebe. Osornosti in zadirčnosti ne morem opravičevati s tem, da se v domačem okolju počutim zadosti varno, da spustim vse maske. Osornost in zadirčnost sta samo znak, da še ne znam dovolj dobro ubesediti in obvladovati svojih čustev (ker si ne vzamem časa, da bi jih resnično spoznala).
Vendar ni vsak »samogovor« tudi izgovorjen. Pod pojmom »pogovarjanje« moramo biti pozorni tudi na »mišljenje«. Ker velikokrat o sebi, no morda tudi o vseh drugih, mislimo še slabše, kot pa si upamo izreči na glas. Naše misli pa se vedno odražajo tudi v naši telesni govorici, ter nemalokrat v tonu našega glasu. In vse to se opazi.
Ne vem zakaj je tako težko do samega sebe biti sočuten. Si dovoliti napake ali oprostiti spodrsljaje. Se pohvaliti, ko nekaj dobro opravimo, pa naj bo še tako majhno. Se vzpodbujati, ko nekaj začnemo. SI dovoliti počitek, okrevanje, žalovanje. Zakaj smo do samega sebe manj prijazni, kot pa do drugih? Biti sam sebi največji navijač je izredno težko, vendar včasih ravno to najbolj potrebujemo.
Kristina Kuzmić je ameriška komedijantka hrvaških korenin, ki se v svojih youtube nastopih in skečih osredotoča na izzive materinstva in duševnega zdravja. Iskreno spregovori o svojem življenju in izzivih, ki jih je premagala. Njen video intervju s prijateljicami in kako se one pogovarjajo same s seboj ter kakšno enostavno rešitev k pozitivnemu samogovoru je našla, se me je zelo dotaknil (povezava: https://www.youtube.com/watch?v=PnzlG5NYT8M ).
Z malo vaje niti ni tako težko – se pogledati v ogledalo in si reči: »Rada se imam.«
Komentarji
Objavite komentar