Danes je bil zame dan polnjenja baterij. Dobesedno – prepotrebne ure spanja sem lahko na to deževno nedeljo nadoknadila. Že zjutraj sem imela možnost, da sem spanje potegnila za uro in pol in vstala, ko so iz kuhinje začele prihajati omamne vonjave zajtrka. Dopoldne smo kljub velikim načrtom o pohodih, zaradi dežja preživeli na suhem in nadoknadila sem tudi z likanjem. Pred opoldanskim počitkom (ja, še dve uri dodatnega spanja!) smo je vendarle mahnili ven, na svež zrak. Podali smo se na kratek sprehod kar v gumijastih škornjih in z dežniki. Nabirali smo travniške cvetlice in trave, jih med seboj primerjali in ugotavljali, kako se imenujejo. Bil je zanimiv, zabaven in poučen sprehod. Hkrati smo bili vsi razigrani (celo mož je skakal in škropil po lužah).
Rada preživljam takšne mirne, spokojne trenutke, ko se nam nikamor ne mudi in nam je dovoljeno, da preprosto smo – igrivi, skupaj, veseli.
Včeraj sem se z srednješolsko razredničarko pogovarjala, kako pomembni so dobri odnosi – da so v bistvu od Boga dani. Včasih se nam namreč, kljub vsem dobrim namenom in dejanjem preprosto ne izide in z bližnjimi ne zgradimo trdnih in srečnih odnosov. Kakor opažam sama, je to predvsem zato, ker se sicer pogovarjamo, vendar v resnici ne slišimo in posledično ne razumemo. Zato še kako dobro vem, da dobri odnosi niso samoumevni, temveč nekaj, za kar bi morali biti iz srca hvaležni.
V času korone je bil moj dom moje zatočišče. Zaprti med štirimi stenami smo bili skupaj še vedno veseli. Zagotovo je bil prisoten strah zaradi svetovne situacije, začetni šok, ki je terjal prilagajanje in nam vsem porušil uigrano rutino, vendar smo vseeno dobro preživeli.
Vem pa tudi, da marsikateri družini ni bilo tako prizaneseno, še posebej tistim ne, ki so svoja življenja živeli vzporedno in ne prepleteno. Spoznavam, kako pomembno je, da ne živimo drug mimo drugega, temveč drug z drugim. Za to pa je potreben trud, prilagajanje, kompromisi in predvsem iskren, odprt pogovor. Velikokrat svojih občutkov niti ne znamo izraziti, velikokrat ne povemo niti kaj točno nas moti, dokler se vsega ne nabere preveč in preprosto poči.
Kot pravi Hannah Gadsby v svojem Ted Talku »Three Ideas, three contrdictions, or not« (povezava: https://www.ted.com/talks/hannah_gadsby_three_ideas_three_contradictions_or_not ), ko razpravlja, kaj mora kot stand-up komedijantka na odru storiti, je povezava s publiko. To pa ni enosmerno dejanje, temveč obojestransko. V njenem primeru, bolj kot je razgalila samo sebe in preko pričevanja o svojem življenju metaforično boksnila publiko v čreva, bolj jo je publika sprejela, močnejša je bila povezava. Povezava med ljudmi je v vsej svoji polnosti mogoče šele takrat, ko se pred drugimi upamo pokazati v celoti, celo in predvsem svoje temne kotičke.
Jean-Paul Sartre je v svoji knjigi Za zaprtimi vrati zapisal: »Pekel so ljudje okoli nas«, jaz pa verjamem, da so tudi nebesa lahko ljudje okoli nas.
Komentarji
Objavite komentar