Zelo zanimivo je, kako ljudje izhajamo vedno iz lastne perspektive, kar nas pogosto omejuje in siromaši. V zadnjem tednu sem veliko poslušala o videnju situacij skozi perspektivo – velikokrat svojo lastno, vendar je bolj pomembno, da se vživim v sočloveka in vidim svet skozi njegovo perspektivo. To pa lahko naredim samo tako, da ga resnično poslušam in razumem.
Ker je bila moja pozornost tako usmerjena na prepoznavanje perspektiv sem bila še toliko bolj pozorna na to tematiko že v pogovorih z drugimi. Presenetilo me je, kako že v banalnih pogovorih venomer predpostavljamo, da vemo kaj drugi misli. Taki stavki po navadi vključujejo: »pa saj«, »gotovo«, »mislim«,… V resnici pa nismo preverili ali je resnično tako.
Spomnim se, kako težko mi je bilo prve tedne na izmenjavi na Japonskem. Nisem še dovolj dobro spoznala sostanovalcev in sošolcev in nikogar nisem imela s komer bi se družila. Predvidevala sem, da vsi drugi že imajo družbo in mene res ne želijo imeti poleg. Dokler nisem zbrala poguma in poklicala sošolke s tečaja in jo povabila na čaj – izkazalo se je, da je bila v isti situaciji in je bila enako osamljena kot sem bila sama. Moje napačno prepričanje »nihče drug ni osamljen« me je skoraj oropalo čudovitega prijateljstva, ki še vedno traja.
Zanimivo je, kako se kot starši obnašamo do svojih otrok – ne želimo ponavljati »napak« svojih staršev in nehote delamo čisto svoje »napake«, ker izhajamo iz lastnih potreb, ne potreb otroka.
Je potreba, da otroka vpišem v tisoč in krožek resnično otrokova, ali je moja? Ker se čutim prikrajšano, ker sama nisem mogla izživeti vseh svojih sanj in raziskati vseh svojih talentov. Česa si dejansko želi moj otrok? Ga sploh poslušam?
»Z drugimi ravnaj tako, kot želiš, da drugi ravnajo s teboj.« velja za zlato pravilo našega obnašanja v družbi in ne rečem, da ni pravilno. Do neke določene meje seveda je dobro, da drugim ne škodujemo, jih ne ranimo ali ne spoštujemo. Kaj pa takrat, ko v pretirani skrbi za otroka, le tega oropamo izkušenj in lastne sposobnosti?
S svojimi dejanji vplivamo na soljudi, dajemo kar smo sami pogrešali in pogrešamo, česar nam drugi niso dali.
Kaj lahko storimo kot posamezniki? Najprej se zazremo vase in ugotovimo, kaj nas najbolj boli. Kaj najbolj pogrešamo v odnosih z drugimi, kaj smo najbolj pogrešali kot otroci, in kopljemo toliko časa, da resnično najdemo vzrok, zakaj je temu tako. In ko to najdemo, se sprejmimo in si to sami podarimo. Vendar je včasih presneto težko si podariti spoštovanje, hvaležnost, ljubezen, ponos, bližino, ker se ne počutimo dovolj vredne in predstavlja bolečina naš edini smisel življenja.
Sami se odločimo za srečo ali nesrečo. Nekaterim nesreča predstavlja smisel življenja.
Komentarji
Objavite komentar