Danes smo že zelo zgodaj vstali, saj smo imeli velike, predvsem pa visoke načrte. Odločili smo se, da bomo zopet v enem dnevu opravili dva družinska izleta. Prvi cilj je bil Medvedja jama v dolini Korošice, drugi cilj pa Jama v Dovji griči na Veliki planini.
Po zgodnjem zajtrku in pakiranju, smo ob osmih (kar je za nas zgodaj) že zagrizli v hrib. Seveda otrokom prva polovica vzpona do Medvedje jame ni bila po godu. Bilo je težko. »Pa kam spet rinemo?!« je viselo nad glavami. Bilo je res težko.
Z Rokom sva hodila na repu naše skupinice in poskušala sem ga motivirati, korak je stekel in volja se je izboljšala šele potem, ko smo v hojo vnesli igro naštevanja živali po črkah v abecedi. Seveda smo bili na cilju bogato poplačani z malico in oddihom, ter medvedjimi kostmi, ki smo jih našli v jami.
Ko sem spodbujala Roka, da bo hoditi lažje, če bo pozornost usmeril v lepoto gozda ali zavestno iskal kaj lepega, namesto da se osredotoča na to, kar ga moti, me je presunilo, da je tako tudi v življenju.
Zgodaj zaštartamo in včasih je pot bolj položna, drugič bolj strma, morda imamo na začetku nekoliko več energije, kot po nekaj časa. Včasih imamo srečo, včasih smolo. Morda smo narobe pripravljeni za na pot. Lahko smo utrujeni, lahko se spotaknemo, lahko dvomimo, ali je pot, po kateri hodimo, sploh prava. Veseli smo, če na poti najdemo sopotnika, ki mu lahko zaupamo ali si delimo breme, spet drugič hodimo sami.
Kako zelo lažje je, če se na takšni poti, zavedamo lepot okoli sebe, blagoslovov, ki jih prejmemo, ali da poiščemo vzroke za veselje, ne pa da samo razmišljamo, kako nam gre vse na jetra in kako je vse brez veze.
Ko prvič hodim po poti navkreber, se mi zdi izredno dolga. Hodim in hodim, pa kar nikamor ne pridem. Ko pa se po isti poti vračam, jo je en, dva, tri, konec. Mislim, da je tako tudi z našim življenjem. Ko odraščamo se nam leta kar nekako vlečejo, ko pa pogledamo svečke na torti, se nam zdi, da so vsa ta leta kar švignila mimo. Percepcija časa je resnično relativna.
Obisk Jame v Dovji griči smo zaključili ravno pred prvimi kapljami poletne nevihte. Dan je bil lep, veliko lepega smo videli, celo kepali smo se! Na pobočju Dovje griče sem se ozrla po dolini, opazovala sem svoje fante, kako so se prijetno igrali. Življenje je resnično lepo, če se odločiš, ga takega videti.
Komentarji
Objavite komentar