Danes je 11. dan mojega preizkusa. Vesela sem, da mi je uspelo vseh 10 dni (vključno z danes, brez izjeme, čeprav mi je včasih uspelo šele nekaj minut čez polnoč), opraviti zadano nalogo in napisati 400 besed. Priznati moram, da je bil včasih kar izziv. Kajti kakšen dan so besede tekle, spet drugi so se zatikale. Kljub vsemu mi je uspelo in ponosna sem na to.
Če potegnem črto, je bilo teh 11 dni kar zelo barvitih in pestrih, ter predvsem polnih novih znanj in predvsem spoznanj. Eden od sedmih modrih izrekov v grškem svetišču Delphi je med drugim »Spoznaj samega sebe«, saj smo velikokrat sami sebi največja uganka. In ta teden je bil s spoznanji o sami sebi izredno plodovit.
Zagotovo je lažje, če samega sebe dobro poznaš, če veš kaj ti je všeč in česa ne maraš, kaj si želiš in česa nočeš. Vesela sem, da sem pred možem spoznala fanta, s katerim si nisva bila kompatibilna in sem točno vedela, česa v razmerju nočem, hkrati pa sedaj lahko cenim to, kar mi mož nudi. Na primer to, da me zna v še tako zame stresni situaciji nasmejat. Neprecenljivo!
Včasih je zelo potrebno, da se ustavimo in potegnemo črto, ter preverimo, kje na svoji poti se nahajamo, kaj smo premagali, na kaj smo ponosni, kaj nas razveseli in katere napake ne bi radi ponovili. Če naredim seštevek teh mojih 11 dni:
- Pestrih 9 delovnih dni
- Čudovit nedeljski izlet
- Super sobotno vodenje po Lectarjevi hiši
- 2 izjemni delavnici, ki sta me naučili veliko o poslovnem in osebnem svetu
- 2 srečanji enako iščočih srčnic
- Salve smeha
- Veliko novih uvidov
In še bi lahko naštevala.
Kaj mi je od teh 10 dni najbolj ostalo v spominu? Najbrž to, da je svet preveč barvit, da bi bil človek črnogled. In da se čustvena navezanost na »odpadke« ne izplača. Da se ljudje nezadržno razvijamo, se učimo in rastemo. Da so preobrazbe boleče, a vredne. Da največkrat trpi ego in ego ni naš najvrednejši aspekt. Da vsi delamo napake, vendar je pomembno, da se iz njih nekaj naučimo in smo danes boljši kot smo bili včeraj. Da tudi majhni koraki pripeljejo daleč. Da ne smemo obupati, ker dokler dihamo, je tudi upanje.
[…]
Ravno v tej vrstici se borim z dvomom o lastni vrednosti. Kaj sem v vsem tem času spoznala? Dvom je zgolj misel. Ne ustrašim se je, ne bežim pred njo, ne napovem ji vojne. Sprejmem jo, si jo ogledam, morda vprašam, »le od kod si se pa ti vzela?« in jo izpustim nazaj. Strah je eno od normalnih človeških doživljanj in kot pravi Stuti Singh v svojem TedTalku »Why we fear and hold back from what we want« / »Zakaj se bojimo in se omejujemo od tega, kar si želimo« (povezava: https://www.youtube.com/watch?v=tFDRXgDUea4 ), lahko z ljubeznijo premagamo strah. Stuti trdi, da ko najdemo tisto, kar imamo resnično radi, potem nas noben strah ne ustavi več – niti strah pred neuspehom, strah pred kritiko, niti strah pred smrtjo.
Kako osvobojeni smo lahko, če ljubimo!
Komentarji
Objavite komentar