Danes sta se me dotaknili dve na prvi pogled nepovezani stvari. Prva je bila objava prijateljice Špele Sedej na LinkedInu o tem, kako se prioritete spremenijo, ko enkrat postaneš starš in kako naenkrat nisi več glavni fokus lastnega univerzuma – to pomembno mesto je zasedel nekdo drug[1]. Nekdo, katerega potrebe so bistveno pomembnejše od tvojih lastnih. Špela naprej (LinkedInu primerno) raziskuje odnos med podjetnikom in stranko, ter kako je v ospredje treba postaviti potrebe stranke, ker se bo tako počutila slišana in se bo začel graditi odnos, ki bo temeljil na zaupanju.
Špelino razmišljanje je v moji duši še toliko bolj zazvenelo, ker imam včasih občutek, da se je moje življenje z materinstvom zelo spremenilo. Ta občutek ni vedno navdihujoč, kar povzroča vprašanja, ali med materinstvom in osebnimi (poklicnimi) stremenji v mojem življenju obstaja zadostno ravnovesje. Ali bi morala kot oseba narediti več, doseči več, si prizadevati za več, oziroma ali je dovolj, da sem mama? Ali je v današnjem svetu prav, da na prvo mesto postavim nekoga drugega?
Druga stvar, ki se me je dotaknila, pa je bilo predavanje dr. Blaža Zupana v okviru Štartaj Domžale 2022. Dr. Zupan se je v svoji delavnici osredotočil na Design Thinking in predvsem na dejstvo, da se moramo osredotočati na stranko in jo bolje spoznati ter razumeti zakaj deluje kot deluje. Velik poudarek je dal na to, da pogosto naše predpostavke o strankah, produktih in storitvah niso pravilne, saj lahko temeljijo na nepopolnih podatkih ali so kreirane na podlagi čustev. Predstavil nam je različne metode pridobivanja informacij in se še posebej osredotočil na pogosto prezrto metodo – pogovor.
Ko postaviš nekoga drugega na prvo mesto, se začne graditi odnos. Pravo razumevanje se vedno začne s pogovorom. (Ko tole pišem, se vse zdi tako logično, pa vendar še velikokrat šepam na tem področju.)
Kot rečeno, sta me ti dve stvari pripravili do razmišljanja. Najprej o tem, kako, zakaj, kdaj samo sebe postavljam v center sveta, kako mi to služi oziroma me omejuje. Ter drugo, kako zaradi predpostavk trpijo moji medčloveški odnosi ter kako preprosto bi bilo te zagate rešiti s pogovorom.
Pomislila sem na vse odnose, ki si jih želim izboljšati, in kako namesto, da bi dotične osebe preprosto (!) vprašala o njihovem doživljanju odnosa in jih tako bolje spoznala in razumela, nekako ohranjam sebe v centru tega odnosa in delujem na svojih lastnih predpostavkah o odnosu.
Prva napaka, ki jo opažam pri sebi je, da ne vidim vedno cele slike, temveč predpostavljam, da se vse vrti okoli mene. Na primer, »prijateljica mi že nekaj dni odgovorila na sms, gotovo sem se ji zamerila« Razlogov zakaj mi ni odgovorila takoj, je gotovo 1000 ali več in namesto, da bi preprosto poklicala in jo vprašala, vztrajam v mukotrpnih, popolnoma nepotrebnih dvomih in brezplodnih premlevanjih.
Zakaj torej ne naredim prvega koraka in pokličem/vprašam? V mojem primeru predvsem zato, ker si ne upam. Zakaj me je strah? Ker preprosto nisem navajena vprašati in seveda, ker sem preveč čustveno vpletena. Prvi korak torej – premagati strah, drugi korak – se naučiti sprejemati in obvladovati čustva.
Zakaj je pogovor težja metoda od anonimne ankete? Zakaj tako pogosto raje ne vprašamo? Ker moraš biti pripravljen tudi slišati odgovore. Ti pa seveda lahko včasih bolijo. Vendar v najslabšem primeru bolijo moj ego, moj jaz pa lahko pridobi koristne informacije, ki mi bodo pomagale izboljšati moje odnose in moje življenje.
Zato le pogumno.
Komentarji
Objavite komentar