Uspelo nam je ubiti dve muhi na mah in združiti prijetno s koristnim – odpravili smo se na družinski potep. No, v bistvu na dva potepa. Zjutraj smo po zajtrku spakirali nahrbtnike in se odpravili do planine Jezerca. Od tam pa peš proti Krvavcu.
Pot nase je vodila po ne pretirano strmem pobočju do zgornje postaje gondole ali »jajčk«, od tam pa naprej proti Plečnikovi kapeli Marije Snežne. Vreme je bilo idealno – lepo sončno vreme, ki je nudilo čudovite razglede na ljubljansko kotlino in ravno prav vetriča, da nam ni bilo vroče.
Seveda brez rednih pripomb o grozotah pohoda s strani otrok ni šlo. Prevroče, pretežko, preveč navkreber, preveč navzdol, pretežki ruzaki, boleče noge. Zima nas je vse preveč upočasnila in polenila. Ponovno bo potrebno zavihati rokave in zavezati hribovske čevlje ter jo bolj redno mahniti navzgor – med gorske travnike in sive skale.
Pri kapelici smo pomalicali in uživali v prijetnem vetriču. Vračali smo se mimo Kriške planine in en dva tri smo bili spet na izhodišču.
Otroci so v avtu zaspali in si povrnili moči. Zapeljali smo se proti Menini planini. Še prej pa smo preverili ali jim je v Domu na Menini planini ostalo še kaj za pod zob. Avto smo pustili pri Planini Biba in jo mahnili po markirani poti ob makedamski cesti proti Domu na Menini planini. Zopet so se vrstile pritožbe in naštevale grozote pohoda. Zahvaljujoč lepemu vremenu in ne pretirano strmi poti, pa nam vseeno ni omagal korak. Zagotovo je bila dodatna motivacija tudi pričakovanje kosila.
Po dobrih 40 minutah hoje smo zagledali dom. Posedli smo se na klop pred hišo in si privoščili krepko zasluženo, čeprav nekoliko pozno, nedeljsko kosilo.
Vesela sem, da tudi v letošnjem letu sodelujemo v iniciativi osnovne šole Marije Vere, ki svoje učence vsak teden povabi na družinski izlet. Na žalost nam na pohod ne uspe iti vsak teden sproti, vendar vseeno upamo, da bomo tudi letos obhodili vseh 10 izletov. Tudi brez te zunanje vzpodbude bi se kot družina odpravili na pohod, vendar po vsej verjetnosti v kakšen bližnji gozd ali na bližnji hrib, morda na zgolj en tak poldnevni pohodniški izlet, da pa bi v enem dnevu dosegli kar dva cilja, to se nam pa še ni pripetilo.
Hkrati sem vesela, da fantje kljub svojim pritožbam, radi hodijo in kljub temu, da smo danes kar nekaj prehodili, so vseeno zmogli šprint do avta – težki nahrbtniki gor ali dol.
Morda pa je to tudi vzporednica z našim življenjem – ko se podajamo izven svojih okvirjev udobja, se nam vse zdi težko, včasih celo nemogoče. Ko nam z majhnimi koraki (in občasnimi padci) uspe doseči zastavljene cilje, pa kar poletimo.
Drznimo si večkrat stopiti izven svojih okvirjev.
Komentarji
Objavite komentar