Danes je bila skoraj povsem normalna sobota. Dopoldan sem imela dve vodenji v Lectarjevi hiši. Bilo mi je všeč, ker sem imela priložnost za bežen trenutek spoznati prijetne, srčne ljudi. Všeč mi je tudi, ko preko zgodb lahko razlagam zgodovino hiše in predstavljam svečarsko obrt. Uživam, ko lahko prepletam zgodovinske podatke z zgodbami o hiši. Najbolj pa mi je všeč, ko se poslušalcem zasvetijo oči, ko vidim, da jih povedano zanima, da so slišali nekaj novega ali nekaj že davno pozabljenega.
Danes sem se želela dotakniti žalovanja za sanjami. Naj razložim. Ko pogledam skupino vrtčevskih otrok, ima vsak izmed njih potencial, da bi postal in naredil karkoli bi si lahko zamislil. Pri majhnih otrocih se ne izkazujejo posebne telesne, umske ali kreativne danosti, ampak imajo vsi potencial za vse.
Z vsakim novim obdobjem se otrok bolj in bolj izoblikuje, njegovi talenti, danosti, zanimanja ter seveda starši in okolje, ga vedno bolj usmerjajo na določeno življenjsko pot. Naenkrat posameznik iz križišča tisočerih poti, zakorači po svoji ožje ali širše začrtani poti. Hočeš nočeš tako prideš do izbire, čemu boš posvetil več svoje pozornosti, čemu boš namenil več svoje energije. In če je morda v nekom nekoč obstajal potencial za odličnega smučarja in odličnega violinista, bo morda zakoračil po poti odličnega smučarja, ki z veseljem v preostalem prostem času igra violino. Morda nekje v neki drugi dimenziji, pa bi postal odličen violinist, ki med zimskimi počitnicami izredno rad smuča.
Hočem reči, da se z leti široko področje naših možnosti nezadržno oži, celo in tudi pri optimalnih pogojih, ko nam je na voljo vse – čas, denar, podpora bližnjih in brezhibno zdravje. To ne pomeni, da ne moremo slediti našim sanjam, kar dokazujejo izredni posamezniki, ki kljub visoki starosti in prenekaterim oviram posegajo po zvezdah, temveč, da so nam včasih preprosto nekatere sanje odvzete.
Kaj pa ko nam ni na voljo vse? Ko morda ne uživamo podpore staršev ali partnerja? Ko morda nimamo finančnih zmožnosti ali pa se naše okoliščine toliko spremenijo, da ne moremo slediti začrtani poti? Prevečkrat se sanje in z njimi povezani cilji razblinijo. Morda na svoje sanje pozabimo in se jih spomnimo šele čez leta.
Mislim, da je vsak posameznik večkrat v svojem življenju soočen s tem, da se njegove sanje, predstave o prihodnosti, želje razblinijo. Takrat si moramo dovoliti žalovati za svojimi izgubljenimi sanjami, poiskati svetle točke, ki so nase razveseljevale v preteklosti in počasi rasti naprej. Morda lahko svoje razbite sanje sestavimo v nekaj popolnoma novega in drugačnega, kar nas bo razveseljevalo. Morda lahko svoje talente in sposobnosti uporabimo na nov način, ki nam bo prinašal veselje in notranje zadovoljstvo.
Ni narobe, da se od svojih sanj poslovimo, niti ni narobe, da za njimi žalujemo, pomembno in potrebno pa je, da se potem poberemo in stopimo novim zarjam naproti.
Za nevihto vedno posije sonce.
Komentarji
Objavite komentar