Danes sem večino časa v službi preživela s preračunavanjem številk, iskanjem najboljših rešitev, kombiniranjem skladiščnega prostora z nabavnimi opcijami, da bi lahko zagotovila kar najbolj optimalne nabavne cene repro materiala za izdelavo izdelkov, s katero bi bil volk sit in ovca cela, po možnosti še celo nekoliko bolj rejena. Skratka, te decimalke so zavzemale večji del mojih možganskih režnjev in milo rečeno so mi povzročale skrbi ali bodo moje odločitve dobre, moje izbire pravilne, moje delovanje optimalno.
Nakar smo iz medijev izvedeli za delovno nesrečo v Kočevju.
Naenkrat se človek vpraša, ali so njegove »velike skrbi« v oziru na tak »življenje spreminjajoč trenutek« resnično pomembne? Si zaslužijo toliko pozornosti?
Zagotovo je pomembno, da svoje delo opravljam strokovno, zavzeto in z željo po izboljšanju – če te osnovne volje nimam, potem je morda bolje, da zamenjam službo.
Z vprašanjem bolj ciljam na to, da mnogokrat preveč pozornosti posvečamo stvarem, na katere tako ali tako nimamo nobenega direktnega vpliva, včasih se nas celo ne tičejo, oziroma v naši trenutni življenjski situaciji, glede na osebne vrednote, morda ne bi smele zasesti prvega mesta in so skratka povsem nepomembne.
V letih 2019 in 2020 sem na službenem področju sprejemala vedno več odgovornosti in se soočala z večjimi pritiski. Skrbelo me je, ali bom lahko izvedla dodeljene naloge, ali bom uspešno zaključila projekte, ali bodo surovine pravočasno prispele in bodo končani izdelki pravočasno odpremljeni in hkrati, ali bodo izstavljeni računi poravnani. Pustimo ob strani vso negotovost in stres, ki jo je s seboj prinesla korona – to je poglavje zase. Vse to so se mi zdele legitimne, velike skrbi, ki si upravičeno zaslužijo mojo pozornost.
Decembra 2020 je bil moj triletnik diagnosticiran z žariščno epilepsijo. Ko sem bila v marcu 2021 priča še njegovemu epileptičnemu napadu, se je moja lestvica skrbi povsem spremenila. V trenutku se mi je življenje postavilo na glavo. Vse moje prejšnje »velike« skrbi so v luči skrbi za otroka postale povsem nepomembne.
Z zapisanim želim zgolj povedati, da morda naša življenja zahtevajo en trenutek opazovanja z razdalje, ki jo zagotovijo prelomni dogodki (meni zadostujejo tudi hipotetični prelomni trenutki).
Ugotovila sem, da energijo v svojem življenju raje usmerjam v hvaležnost kot razburjanje. Zavestno se trudim izbirati stvari, ki se mi zdijo resnično pomembne, da se o njih prepiram. Seveda tudi mene določena dejanja razjezijo, na primer mož pusti zobno nitko na umivalniku, namesto da bi jo odvrgel v koš. Kljub vsem sprožilcem imam sama nadzor nad svojim odzivom – lahko se razburim, lahko se soočim z njim in mu vržem v obraz vsak primer, ko je pozabil na zobno nitko, lahko pa si tudi vzamem trenutek in globoko vdihnem, pomislim – bi bilo ta nitka res še pomembna, če bi se sedaj kot prostovoljni gasilec odpravil na intervencijo, s katere se ne bi več vrnil?
Smrt veliko stvari postavi na svoje mesto. Zato je pomembno, da se vadimo v čuječnosti, da živimo v danem trenutku, da opazimo drobne radosti, da se veselimo vsakega pristnega nasmeha, vsakega toplega človeškega stika, ker je življenje kljub našemu lastnemu prepričanju o vsemogočnosti, še vedno izredno krhko.
Odločila sem se, da svojo energijo vlagam v hvaležnost, srečo, dobronamernost, veselje in ljubezen. Vse drugo je nepomembno.
Komentarji
Objavite komentar