Ko si delaš načrte za dopust imaš v mislih določeno predstavo o optimalno izkoriščenih dneh. Zame je dopust dober, če ga lahko preživim z mojimi fanti. Včasih paše tudi tak dopust, ki ga preživiva skupaj samo midva. Zato ni potrebna karta do Kanarskih otokov ali v Egipt. Zadosti je, da se prebudiva skupaj, da zajtrkujeva skupaj, da sva skupaj, ko oddava otroke v šolo in vrtec in da skupaj kaj postoriva ali kam greva. Nadvse všeč mi bi bilo, če bi skupaj zjutraj popila kavo/čaj. Ker večino časa preživiva vsak zase v svojih službah in vpeta v vlogi očeta in mame.
Kar se pojma »dopusta« tiče mislim, da v tem oziru nisem zahtevna oseba. Vse kar si želim je skupno preživljanje časa – sploh in potrebno, da kamorkoli greva, ali potrošiva veliko denarja. Mislim, da se veliko ljudi počuti super že, ko ve, da si njihova boljša polovica vzame čas zanju – za skupaj. Pa tudi če potem skupaj cel dan pospravljava perilo ali preštihavava vrt.
Nemalokrat kakšna stvar ali pripetljaj prekriža še tako preproste načrte. Zgodi se, da sredi takšnega dne zacvili pozivnik in odvihra na intervencijo. Zgodilo se je tudi, da smo ravno na takšen dopustniški dan odkrili naglavne uši in sva ves ljubi dan dezinficirala hišo, posteljnino in plišaste igrače. Zgodi se, da se predstava o dopustniškem dnevu preprosto ne izide. Pa pika.
Tudi to razumem – narava, še veliko pogosteje pa ljudje, preprosto nismo predvidljivi. In kakorkoli obrneš, obstaja velika verjetnost, da prav veliko in dolgih mirnih trenutkov ne boš imel. Vsaj ne pri polni službi, treh otrocih in morju dodatnih obveznosti.
Vse to razumem. Prijetno mi pa še vedno ni. In prav vzhičena tudi nisem, ko spet odvihra na misijo reševanja sveta.
Seveda sem tukaj sama sebi največji problem. Ko bi se ne ozirala na okoliščine in resnično počela tisto, kar me osrečuje in veseli, ter se ob tem požvižgala na vse, bi mi bili takšni dnevi morda celo v užitek. Sama pa se počutim, kot da bi mi padel jermen s pogona.
Ko se sprašujem, zakaj preprosto ne morem izpustiti teh svojih želja in predstav, ne najdem odgovora. Ko človek nič ne pričakuje, je vsaka še tako drobna gesta veselo presenečenje, vendar se bojim, da ko človek nič več ne pričakuje, hkrati tudi vrže puško v koruzo. Ko nič več ne pričakuješ, umre tudi upanje. Ko nič ne pričakuješ, je vse isto – nedelja ni več praznik in božič je samo še en navaden dan.
Upanje umre zadnje – in takrat zelo boleče.
Komentarji
Objavite komentar