Danes je bil zopet lep in sončen dan, ki smo ga izkoristili za aktiven počitek. Na hitro smo pospravili stanovanje, z Maksom sva šla iskat vejo srobota za dekoracijo, igrali smo se zunaj, se vozili s kolesom in jedli sladoled. Bila je prava pravcata nedelja počitka.
Imela sem dovolj časa, da sem lahko uresničila svojo idejo poletne dekoracije s školjkami in vrvjo. S končnim izdelkom sem zelo zadovoljna – mislim, da se bo lepo podal v prostor, kateremu je namenjen.
Zdi se mi pomembno, da si prostor okrasimo in ga s tem popestrimo. Takšna dekoracija mi vsakič, ko grem mimo, razveseli. Upam, da tudi drugi občutijo enako.
Danes sem razmišljala o našem prihajajočem potovanju na Japonsko. V pogovoru s prijateljico Krissy je na temo potovanja na Japonsko padla zanimiva metafora – cilj v podobi gore. Omenila sem namreč, da imam v prihodnosti v vidiku samo ta cilj potovanja na Japonsko, potem pa je vsa prihodnost nekako meglena. Krissy je imela zanimivo pripombo – morda pa bo dosega tega cilja kot stopiti na vrh, s katerega se bodo odkrila prihajajoča obzorja.
In ta metafora, cilj kot gora, se me je izredno dotaknila. Kot alpinistična pripravnica in gornica so mi gore s svojo samotno lepoto, zelo blizu. Rada izbiram odmaknjene poti, uživam v spokojnosti in tišini, vesela sem, ko ugledam kakšno divjo žival in prijetno utrujena, ko prispem na vrh. Hkrati pa do gora čutim spoštovanje – zavedam se, da moram biti za pot v gore dobro pripravljena, da moram preučiti pot, po kateri bom šla in primerno ravnati s svojimi močmi in zalogami. In prav vsakič, preden odidem v gore imam tremo.
Če pomislim, tako dolgo gledaš in slediš svojemu cilju, ko pa enkrat prideš pod njegovo vznožje, te popade strahospoštovanje. No, vsaj mene. Morda je to ena izmed oblik samo sabotaže. Da se, preden lahko užiješ sad svojega naprezanja, bojkotiraš in si s tem odtegneš zadovoljstvo ob uspehu.
Slišala sem zanimivo teorijo o dvomu v samega sebe v Ted Talku Maria Lanzarotti-ja "Stop doubting yourself and go after what you really, really want" (Nehaj dvomiti v samega sebe in sledi temu, kar si resnično, resnično želiš).
Mario pravi, da je dvom v samega sebe v bistvu signal, ko moramo sebe imeti radi. Vsakič, ko se v nase prikrade kakšen dvom v lastne sposobnosti, se ustavimo in si posvetimo trenutek – morda se pohvalimo, zadihamo, objamemo, povemo, da se imamo radi. Všeč mi je ideja, da dvomu ne napovemo vojne in nimamo želje, da bi ga zredirali iz svojega življenja, temveč ga sprejmemo, kot prijatelja, ki nam sporoča, da se moramo imeti radi.
Torej – brez dvomov, svojim ciljem naproti.
Komentarji
Objavite komentar