Danes smo dan zaštartali polni entuziazma. Samo je dežuren v službi, tako je vikend prepuščen nam. Že v četrtek sem se odločila, da gremo danes na Dan Japonske v Ljubljani. In to z vlakom! (Na koncu nismo šli z vlakom, ker bi zamudili predstavitev japonskih bobnov.) Vseeno smo se peljali z javnim prometom – z avtobusom, ki nas je peljal po vseh možnih ovinkih, vendar smo prispeli v Ljubljano.
Že na poti od železniške postaje do zavoda Mala ulica, smo morali iskati stranišče. Tako smo se za pol ure ustavili v Mali ulici, kjer so se fantje veseli igrali. Popili smo vsak svoj sok in jo mahnili naprej do Trga republike. Ko smo se približali prizorišču smo že zaslišali topotanje bobnov. Bilo je čarobno!
Vesela sem bila, da sem lahko vsaj malo navdihnila moje tri fante, da so se ozrli v neko daljno kulturo (pa čeprav samo v ninje). Fantje so zavzeto občudovali prikaz borilnih veščin, vendar je bila gneča prevelika, sonce prevroče in premalo igrač, da bi jim zanimanje obstalo kaj dalj kot za 45 minut. Tako se je naš ogled Dneva Japonke kaj hitro končal.
Odpravili smo se proti tržnici, se srečali s Samotom in hitro zaključili z obiskom Ljubljane, saj je Maksa zvil trebušček in je bruhal. Mislim, da smo srečno ujeli eno od viroz. Zato smo se z avtom po najhitrejši poti vrnili domov.
Preostanek dneva sva z Maksom preležala in prespala. Tudi to je nekaj. Upam, da se mu zdravje (in ješčnost) kmalu povrne.
Komentarji
Objavite komentar