Uf, danes pa je bilo – spet popolnoma poln dan. In kakorkoli mi multitasking prija, zaradi njega obstaja večja verjetnost napak. Na koncu ne veš, kaj si dokončal, v sredi česa si, kaj moraš še postoriti.
Leta 2017 smo v službi ravno dobro prešli na nov računalniški program. Sprememba je seveda zahtevala določeno mero prilagoditve in ta prehodni čas je bil zelo stresen. Imela sem ogromno dela, dodatnega preverjanja, procesi, ki so mi sedaj avtomatični, so bili neznanka, velikokrat sem se morala zateči v zapiske, kaj in kako moram kaj narediti. Imela sem zelo malo časa. In vsaka nenačrtovana »pavza« v obliki pogovora s sodelavcem/sodelavko mi je bila odveč. Pogovor sem hotela kar najhitreje zaključiti – vsa moja telesna govorica je kazala na to, moji odgovori so bili odsekani, moje oči so begale nazaj k ekranu…
Dokler nisem spoznala, da bo časa za moje opravke dovolj, kljub temu, da si bom vzela trenutek ali dva za pogovor. S pogovorom se namreč krepi občutek skupnosti. V času, resnično posvečenemu sogovorniku, lahko zgradimo trdne odnose, s katerimi se povezujemo kot kolektiv. Takrat sem se zavestno odločila, da bom dala prednost ljudem in ne birokraciji.
Danes sem ugotovila, da bom morala enako narediti z opravili. Zavestno se bom morala odločiti, da nekaj naredim in opravim do konca. Pa naj se vmes podere svet. No, morda ne tako drastično. Najbrž bo za začetek dovolj, da si počistim delovno površino in projekte, ki se že nekaj časa niso premaknili z mrtve točke dokončam.
Drug korak bi bil zagotovo, da zmanjšam količino opravkov in obveznosti, dejavnosti, s katerimi raztegujem dragocene minute. Po izredno polnem mesecu lahko rečem, da mi prav prija kakšen bolj počasen, umirjen, len dan.
Morda sploh ne bi bilo tako narobe, ko bi se nekoliko upočasnila. In zadihala. In se naspala. In (kako se to grozno sliši!) lenarila!
Ugotovila sem, da že dolgo časa nisem lenarila – tisto prav resnično, lenarila do onemoglosti. V srednji šoli se je to dogajalo med poletnimi počitnicami, ko sem bila brez obveznosti. Približno tri do pet dni sem se popolnoma posvetila lenarjenju. Ko sem si tako »napolnila« baterije, sem začela urejati svojo zbirko poštnih znamk.
Morda je čas, da ponovno obrišem prah z moje zbirke poštnih znamk. Le kako bom v svoj vsakdan vrinila 5 dni lenarjenja? Morda, ko bodo šli otroci na morje?
Poletje je že skoraj pred vrati – prav tako poletne počitnice. Ko si enkrat v službi počitnic ni več – je le še odmerjeno število dni dopusta. Poskusila bom poiskati čas in prostor za konstruktivno lenarjenje.
Enkrat. V prihodnosti. Obljubim.
Komentarji
Objavite komentar