Danes sem bila blagoslovljena s popolnoma normalnim dnem. Takim – navadnim. Uspelo se mi je relativno dobro naspati. Kar je zame kar uspeh. Jutro je bilo mirno – otroci so bili pridni. Prav prijetno jih je bilo zjutraj opazovati, kako so se skupaj crkljali v postelji – kot mali mucki. Mali zaspani mucki.
Maksa sem odpeljala v vrtec. Odšla v službo. Ko sem hodila mimo pokošenega travnika me je presunilo kako prijetno bi bilo se uleči v mehko travo ter opazovati nebo in oblake. Ah – oddih. Dopoldan se je začel obetavno – svojo TO DO listo sem uspešno preobrazila v TA DA listo. Počasi mi uspeva optimizirati blog zapise – dodajam jim besedilo in povezave. Tako bo naša spletna stran bolj prepletena. In morda zato nekoliko bolj SEO optimizirana.
Med malico sem prebirala Shotara – knjigo o japonskem dečki, ki želi postati samuraj.
Po službi smo se odpravili v vrtec na Maksov zaključek leta. Otroci so nas presenetili z nastopom. Bilo je čudovito in zabavno. Za nastop so se preoblekli v folklorna oblačila in odplesali ples »Ob bistrem potoku je mlin«. Potem so zapeli še pesmico in na koncu je sledila še divja polka. Z Maksem sva plesala, da se je kar iskrilo pod najinimi stopali.
Pozno popoldan sem obirala jagode – in to je bila ta ura samote, tišine in miru, ki sem jo potrebovala, da sem si napolnila baterije. Otroci so se igrali. Samo je bil na roditeljskem sestanku. Jaz pa sem sedela v jagodah in jih nabirala. Pravzaprav se je čutilo kot meditacija. Vse kar je bilo pomembno, so bile rdeče pikice med listje. Seveda sem morala nositi dolge rokave, ker me drugače jagodičevje preveč opeče in me koža srbi. Nabrala sem zvrhan pehar jagod. Ker so že zelo zrle, gredo naravnost v skrinjo, kjer bodo počakala na še kakšen pehar in potem bomo napravili marmelado. Njami.
Pomembno je, da vemo kako si polnimo baterije – zame je to samota, mir in tišina. Idelano, če lahko poleg opravljam kakšno miselno nezahtevno delo, pri katerem pa moram biti osredotočena – kot danes, ko sem v zelenju iskala jagode. Morda bi obiranje fižola ali sestavljanje mozaika ali sortiranje lego kock enako pomirjujoče delovalo name. Morda – moram preizkusiti.
Če se ozrem nazaj, dan ni bil prav nič poseben, po drugi strani pa je bila ravno takšen, kot sem ga potrebovala. Danes je bil ravno pravšnji tempo – brez divjanja in opravkov. V bistvu si kljub temu, da niso vznemirljivi, želim še več takšnih dni.
Komentarji
Objavite komentar