Danes je bil spet tak zelo dolg in naporen dan. Že noč ni bila pretirano krepčilna, ker kar nisem in nisem mogla dobro zaspati in spati. Kljub vsemu sem se zbudila pravočasno in spočita – po drugi strani pa je bila to čisto lahko posledica adrenalina.
Danes smo imeli namreč gasilsko tekmovanje. Šele na jutro tekmovanja nam je kot desetini uspelo, da smo se v celoti zbrali in »vrgli« eno kompletno vajo. Pripravili smo si opremo, predebatirali položaje in postopke, se spakirali v avte in odšli v Komendo na hipodrom. Dobro je bilo, da smo bili relativno zgodaj na vrsti in še ni bilo prevroče.
Sonce si je že utiralo pot po sinje modrem nebu in vedno bolj in bolj pripekalo. Prvo vajo ravzrščanja smo začuda kar dobro oddelali – nobenih kazenskih točk. Na drugo vajo smo se nekoliko načakali, saj so bile sodniške ekipe okrnjene in vsaka sodniška trojica je pokrivala dve progi. Tako smo postopali po soncu in preverjali ali smo si pravilno zapomnili potek vaje.
Končno je napočil čas – in ob besedah »Prvi drugi (v) napad!« smo skočili do opreme in začeli. Perfektno izpeljana gasilska vaja je čudovit vizualen dogodek. Deveterica ljudi, ki popolnoma usklajeno izvaja spajanje sesalnega voda, polaganja cevi, razvijanje in v optimalnem času (pod 60 sekund) doseže izvedbo dveh napadov na ogenj – čudovito.
No, mi nismo bili tako usklajeni. Kar pa ni nič hudega – kljub vsemu smo vajo končali z 72 sekundami. In si pridobili 40 kazenskih točk. Ogenj bi kljub vsemu uspešno pogasili – to pa je to, kar šteje. Naša desetina se je zavedala, da se tekmovanja udeležuje izključno zaradi druženja in ne zaradi ambicij po pokalu.
Končno vajo – štafeto – smo pretekli v solidnem času. Na stopničke seveda nismo ciljali.
Včasih se vprašam, kaj v mojem življenju bi lahko zgolj s sprejetjem drugačnega nazora (npr. druženje namesto ambicija) lahko spremenila na bolje? In si s tem posledično malo bolj uravnovesila življenje. Trenutno moje življenje ni v najboljšem ravnovesju. Kot ekstrovertiranemu introvertu mi primanjkuje tišine in časa za oddih – časa za regeneracijo. Časa, ko bi zgolj z mirom in ne-delom, napolnila svoje baterije.
Ugotavljam, da sem zaradi vseh aktivnosti – predvsem pa pospešenim žongliranjem vseh dogodkov – razdražena in nepristna. Kljub vsemu pa mi je všeč, da se letos tega dejansko tudi zavedam – predhodna leta sem bila preprosto samo »sitna«.
Želim si, da bi bilo moje življenje usklajeno in da bi lahko samozavestno sledila svojemu srcu, ter si kljub navidezni grožnji, da se bo podrl svet, dovolila vzeti pavzo. In zadihati s polnimi pljuči.
Komentarji
Objavite komentar