Danes je čudovit, sončen dan. Že zjutraj smo zagrizli v dan – gasilsko tekmovanje pionirjev. Pranje posteljnine. Priprava na opoldanski piknik. Ogled gasilskega tekmovanja. Kava pri Planinskem domu Komenda. Pakiranje. Piknik. Druženje. Počitek. Pozno popoldne in glava na off.
Trenutno sedim na balkonu in uživam v prijetnem poletnem vetriču. Sonce nežno boža zelenje okoli mene. Vidim, da zorijo češnje in vrt se bohoti z močnimi sadikami. Sonce in zelena barva ter nežen vetrič ustvarjajo prijetno vzdušje upanja in optimizma. Moja glava ni v isti valovni dolžini – najverjetneje zgolj zato, ker sem utrujena. (Najraje bi se zabubila v kepico in počakala, da stoletje mine).
Zato sem se zavestno odločila, da bom današnji zapis napisala popoldan in ne šele zvečer. Ker si želim zvečer resnično zgodaj spati. In po možnosti prej narediti še nekaj za razvajanje mojega telesa. Morda manikuro in pedikuro, morda, izdatno vlaženje kože z losjonom. Morda. Morda bi bilo dovolj tudi in zgolj dodatne ure spanja?
Večino časa smo ujeti v vrtinec opravkov – sploh na takšne polne mesece so vsi dnevi kar nepretrgana veriga opravkov, dogodkov, zadolžitev. Preprosto zmanjka časa za zadihati. Seveda so vsi ti opravki, dogodki in zadolžitve prijetni in se jih veselimo, vendar so tudi telesno naporni.
Razmišljam o tem, kako 60% našega telesa sestavlja voda. In kako se vedno pogosteje najdejo dokazi, da lahko vplivamo na molekularno obliko vode z našimi mislimi in besedami. Zato je pomembno, kaj nosimo v mislih in kaj imamo na jeziku.
Tega so nas seveda učili že naše babice in dedki. Ne preklinjaj. Ne govori grdo. Izražaj hvaležnost. Z vsemi se pogovarjaj spoštljivo. Moli pred jedjo. ČE nič drugega, bomo veliko bolj sofisticirani in se bomo lepše izražali – morda pa bomo tudi notranje zacveteli. Najbolj tipičen primer se mi zdi, kako rože lepše uspevajo, če se z njimi pogovarjaš na prijazen način. Kljub temu, da jim ne dodajamo gnojil ali česa drugega, temveč jim zgolj namenjamo pozornost in se z njimi ob zalivanju pogovarjamo lepo čudovito rastejo.
Kako se to kaže pri nas? Ko sem bila na Japonskem sem imela veliko srečo, da sem spoznala prijateljice, ki so me podpirale in hrabrile. Imela sem namreč zelo nizko samopodobo in nisem se počutila lepe. Prijateljica mi je malo manj kot leto dni govorila, da sem lepa. Končno sem temu začela verjeti tudi sama.
Kako se pogovarjamo sami s seboj? Si namenimo tudi kakšno pohvalo, se psujemo? Naslednjič malo razmislimo o tem, kaj delamo s takšnimi mislimi in besedami molekulam vode, ki so v našem telesu.
Komentarji
Objavite komentar