Utrujena sem. Utrujena od tempa. Zadnji trije tedni so bili zaradi različnih obveznosti in dogodkov natrpani. In kot kaže, bo vsaj še prihodnji teden tako. Pozna se, da manj oziroma premalo spim.. Svoje naredi še stres v službi in takoj se pokažejo vidni znaki na telesu.
Pretekli teden sem imela nalogo, da vsaj za 1 uro na teden pocrkljam svoje telo – s čimerkoli ali na katerikoli način. In v vsem tednu mi je uspelo 10 minut umiti lase. Seveda skrbim zase in za svojo higieno, za uravnoteženo in zdravo (v večji meri) prehrano, ampak tako resnično poskrbeti za svoje telo?
Ugotovila sem, da popijem precej preveč kave. Vendar brez kave ne morem funkcionirati, ker sem tako utrujena. Utrujena pa sem zato, ker si poleg službe, skrbi za družino in dom, želim še osebnega izpopolnjevanja in grajenja odnosa z možem. Dan kar na enkrat postane prekratek.
Seveda se zato človek vpraša – česa je preveč? Kje izgubljam čas? Čemu bi morala reči ne, da bi lahko nečemu drugemu rekla da? Za takšen premislek pa potrebujem čas. Čas v tišini, v miru, da se notranje umirim in si dovolim razmisliti.
Ne morem verjeti, da je tako težko doseči trenutek miru – ker je tako veliko stvari, ki bi jih morala ki bi bile nujne, dobre, potrebne ali vsaj zabavne, da ne govorim o zdravih.
Ko sem v sredo vsa izmučena po več kot 15 urah aktivnega »delovanja« Samotu omenila, da tak tempo pa je nekoliko prehud zame, se mi je samo nasmehnil in dejal: »Nisi več 20.« Res je, nisem več dvajset in nisem več vihar, ki je brzel iz ene na drugo dejavnost, opravilo, delo, dogodek, zabavo. Potrebujem počitek, odmor, resetiranje.
Seveda verjamem, da je v določeni meri povezano s spanjem. Zaradi našega navihanega Maksa, se ponoči še vedno občasno zbujamo. In gotovo je povezano tudi z mojo slabšo telesno pripravljenostjo – ko sem telesno bolj pripravljena, imam več kondicije, mi je tudi tak našponan tempo bližje.
Morda pa bi morala v resnici narediti presek v glavi in se končno odločiti, kaj mi je pomembno in kaj ne? Ali si preprosto dovoliti počiti? Brez slabe vesti? Morda bi se pa tu izkazala moja ljubezen do mojega lastnega telesa – ko bi si dejansko dovolila ostati v postelji cel dan. To mi je enkrat samkrat uspelo na Japonskem. Ko sem cel dan prespala, cel dan – pa nisem bila prehlajena ali bolna.
Bodimo nežni do samega sebe. Dovolimo si oddih, dovolimo si počitek. Pa lahko noč!
Komentarji
Objavite komentar