No, končno! Končno smo ga dočakali. Morje. In lilo je skoraj ves čas našega prihoda v kamp…
Zelo zgodaj smo vstali in se odpravili. Pot je potekala mirno in brez zastojev, prav padli smo mimo meje. In pri Motovunu tudi videli zakaj – iz celine se je približevala nevihta.
V kampu smo relativno hitro našli svoj prostorček pod soncem in si baldahinsko strehico postavili ravno še pred prvimi pravimi resnimi in grozečimi dežnimi kapljami. Dvakrat je celo padla toča… samo v vsej svoji kampiranja vajeni zgodovini še ni postavljal prikolice in baldahina v dežju. Trajalo je malo dlje, vendar smo kljub potočkom deževnice uspeli do dveh, ko smo bili povabljeni na kosilo, postaviti baldahin in kuhinjo. De je ob pol dveh prenehal in po kosilu se je ravno prav osušilo, da smo lahko postavili še preostalo opremo in arafata.
Uspešno smo se razpakirali, skočili v morje, plavali, se nastavili večernim žarkom in večer preživeli pod zvezdami. Morje, končno smo tu!
Komentarji
Objavite komentar