Danes sem imela čas in možnost, da sem prebirala knjigo Rdeča luna. Knjiga avtorice Mirande Gray je zasnovana kot vodnik, ki bi naj ženske podučil kako uporabiti darove menstrualnega cikla za prebujanje ustvarjalnosti, spolnosti in duhovnosti.
Meni je knjiga zanimiva predvsem zaradi povezav menstrualnega cikla z različnimi mitološkimi arhetipi. Miranda cikel razdeli na štiri obdobja, predovulacijsko ali obdobje Device, ovulacijsko ali obdobje Matere,, predmenstrualno ali obdobje Zapeljivke in menstrualno ali obdobje Starke. Predovulacijsko in ovulacijsko obdobje je svetli del cikla, ki ga tradicionalno povezujemo z »dobrimi« energijami, predmenstrualno in menstrualno obdobje pa spadata pod temni del cikla, ki se ga tradicionalno sramujemo in odklanjamo. Le kdo je začel s to tradicijo?
Vsa štiri obdobja so deli Ženske in vsako obdobje je pomembno in potrebno v življenju ženske, zato ga moramo vsakega posebej sprejeti, tako njegove darove, kot odgovornosti. Želim si, da bi bila vsa dekleta ozaveščena o tem, da menstruacija ni tabu, ni nekaj, kar bi morali skrivati, se ga sramovati, temveč je ravno tako del ženske, kot katerikoli drugi proces v telesu. Problematično je, ker je menstruacija (še vedno) izredno tabuizirana. Nelagodno nam je o njej govoriti, jo priznavati, najraje jo »zatajimo« ali v nekaterih situacijah celo »prestavimo«.
S svojim telesom ne želim delati kot z nekakšno »mašino« na ukaz. Procesi v mojem telesu so čudoviti, nanje ne želim vplivati po svoji samovolji po bolj »udobnem« življenju. Res je, menstruacija ni ravno praktična. In kot zakleto se pojavi ravno takrat, ko je na urniku kaj prijetnega, kot na primer dopust, ali izlet.
Tako v knjigi Rdeča zarja kot v knjigi Rdeča luna je obdobje menstruacije predstavljeno kot obdobje zime, počitka, introspekcije in notranjega uvida. Čas, ko se kompostira vse kar je odvečnega in se rojeva novo, čas preporoda. Je torej primerno, da ga s hormonskimi tabletami prestavljam?
V knjigi Rdeča luna me je najbolj presunila zgodba o Vitezu Gawainu in njegovi grdi ženi – v zgodbi se pojavita dve uganki: »Kaj ženska hoče?« In »Kdaj naj bom lepa – ponoči ali podnevi?« Odgovor na prvo je »Da je po njeno oziroma, da je neodvisna« in odgovor na drugo »Da jo sprejmejo takšno kot je, da se sama odloči, kdaj bo lepa in kdaj grda.«
Če pošteno premislimo to ni nobena raketna znanost, to so želje slehernika – pravica do samoodločanja, do neodvisnosti, do samostojnosti in do sprejetosti v svoji celotnosti. Ženske nismo samo princese ali samo bojevnice ali samo čarovnice ali samo potrpežljive matere, ženske smo vse to, svetla in temna energija, naše dobre in slabe lastnosti. In če dobro pomislim, smo takšni vsi, tudi moški, vendar se o moških dualnostih niti ne razpreda. Želim si doživeti čas, ko bo tudi debata o ženski dualnosti nepotrebna.
Komentarji
Objavite komentar