Včeraj sem bila preveč utrujena, da bi pisala, zato sem en dan izpustila. Sitna sem in slabe volje in vse mi gre na jetra. Prav tako sem preveč utrujena, da bi bila zabavna. In sem razmišljala o vseh fasadah, ki jih nastavljamo na ogled zunanjemu svetu in kako to socialna omrežja samo še potencirajo.
Presenetilo me je, ko sem zagledala nasmejane, »popolne« slike dekleta, za katerega vem, da pravkar preživlja osebni pekel. Zanimalo me je, zakaj bi v takih časih svetu na socialnih omrežjih kazala popoln in nasmejan obraz, ko pa se ji življenje nehote postavlja na glavo? Je to morda trik samohipnoze? Vlivanje poguma? Neke vrste žalovanje?
V procesu žalovanja ni pravilnih in nepravilnih dejanj. Kar se nekomu zdi nesmiselno, nekomu drugemu rešuje glavo. Morda je tudi v tem primeru tako? Morda sem edino jaz tista, ki ne razume, ker pač socialnih medijev ne dojemam kot intimo, temveč podaljšek pločnika?
Kolikokrat si nataknemo fasade, maske, s katerimi skrijemo svoja prava čustva in se naredimo močnejše, pogumnejše, srečnejše, v želji, da bi se zavarovali pred krutim svetom. Vsak potrebuje svoje zatočišče in vsak ima svoje »maske«.
Preden sem imela pomemben službeni sestanek, sem si nadela »uniformo« - še posebno eleganten, »šorf« kostim in narisala »masko« - perfekten, popoln make-up. Temu sem rekla moja bojna oprava, morda je izraz malo pretiran, vendar me je vsa ta procedura opolnomočila, da sem se počutila samozavestnejšo.
Petra Steiner je pravila, da je njena bariera rdeča šminka. Morda je komu drugemu »popoln« FaceBook Wall.
Želim si sveta, kjer ne bo potrebe skrivati svoje ranljivosti, svoje pristnosti, svojih čustev zgolj zato, ker bi bili v nasprotnem primeru ranljiva tarča za vse nasilneže. Želim si sveta, kjer nasilneži ne bi obstajali.
Komentarji
Objavite komentar