Ko sem se zjutraj (kot ponavadi, ko je v stanovanju koronski bolnik) zopet samotestirala, sta se obe črtici obarvali in ja, sedaj sem tudi jaz pozitivna. Torej sem na prisilni bolniški. Fino je, ker ne kažem drugih simptomov kot utrujenost, malo smrkanja, malo kašljanja in malo kihanja. Na srečo nimam vročine, niti bolečin v mišicah. »Jupi« za to. Malo manj »Jupi«, ker mi ni uspelo ničesar pospraviti v službi. Edina prednost je, da ni prav veliko odprtih poslov.
Po uradnem testiranju, na rezultate katerega še čakam, sem torej doma, lepo v senci, rahlo utrujena (kot bi bila neprespana – le kako, ko pa sem »spala do jutra«) in rahlo smrkasta. Najtežje bo ohranjat distanco do drugih družinskih članov, ki zaenkrat še ne kažejo znakov obolelosti. Res pa je, da večino časa preživimo zunaj, na soncu, brez tesnega kontakta. Če bo tako ostalo, bo kar v redu. Upam, da tako ostane. Vžela si bo čas in si dala dovoljenje za branje knjig, reševanje miselnih iger, ustvarjanje in »morda« pospravljanje. Morda. Morda bi bilo bolj smotrna ta morda napisati z samimi velikimi črkami, ker ta MORDA ni samo 50% možnost, temveč se bolj nagiba tam k 25% ali na trenutke celo še nižje.
Pustimo sanjačem sanjati, si bom lepo rekla in pustila, da se načrti odvijejo sami od sebe.
Komentarji
Objavite komentar