Občasno me popade otožnost. Sedaj malo bolj vem zakaj – zaradi čudovitega nihanja hormonov v mojem telesu. Nekako ne morem ničesar velikega spremeniti – lahko pa se na tiste dni malo bolj »razvajam«, si dam malo »dopusta«, saj prav ne vem kako produktivna takrat niti nisem. Pomembno je, da takrat delam nekaj, kar me osrečuje in veseli – pa magari če je to strmenje skozi okno.
Z najmlajšim sva pripravljala presenečenja za vrtec, ker praznuje rojstni dan. Pri tem sem se zabavala. Tudi mulc je lepo sodeloval in ni bil naporen. Potem sva skupaj na sprehod odpeljala še sosedovo kužiko Baro. Vesela sem, da se je mulc odzval vabilu in šel z menoj na sprehod. Nikoli ni noben dan vseskozi "črn" - vedno lahko najdemo utrinke svetlobe.
Torej, danes sem - kljub vsemu - nekoliko otožna. Moževa pre-utrujenost in posledična slaba volja ne pomagata v tem scenariju. Najbolje bo, da zaključim in se odpravim spat – jutri bo svet zagotovo lepši.
Komentarji
Objavite komentar