Izrek »Mlad moraš trpet, da si star navajen« se mi na prvi pogled zdi simpatičen. Ne vem zakaj, a v meni vzbudi občutek igrivosti. Če pogledam svoje otroke je velikokrat že zaradi malenkosti konec sveta, torej veliko trpijo – vsaj v svojih očeh.
Otroci se veliko zabavajo in veliko trpijo – predvsem zato, ker se učijo upravljati s svojimi čustvi. Ko si otrok vse doživljaš veliko bolj intenzivno – vsaj jaz sem – obdobja popolne vzhičenosti in sreče ter brezna neizmerne žalosti in trpljenja.
Nisem pristaš starševstva, ki bi otroke zavijal v vato in jih poskušal obraniti vsakršnega trpljenja. Življenje sestoji iz najrazličnejših trenutkov, niso vsi vedno lepi, niti se nima smisla slepiti, da so samo lepi. Verjamem, da je soočanje s trpljenjem, potrpljenjem in »nerodnimi« situacijami pomembno in poučno. Prej ali slej v življenju se boš soočil z neke vrste »trpljenjem«, dobro je, da si ga takrat »navajen«.
Nič ni narobe, če moraš na določeno materialno dobrino »počakati«, nič ni narobe, če moraš kdaj za kosilo pojesti kaj, kar ti »ne diši«, niti ni narobe, če moraš doma poprijeti za kakšno gospodinjsko ali vrtno opravilo. Te izkušnje te samo učijo, da v življenju obstajajo stvari, ki ne pridejo nemudoma in na katere moraš počakati, ter stvari, ki niso nobenemu všeč, a jih moramo opraviti.
Skozi življenje ne moremo »riti« zaviti v vato in osredotočeni samo nase – prvič, to je zelo »samotno«, drugič zaradi ne-soočenja s svetom postajaš vse manj vase prepričan in nesposoben življenja.
Ko se spomnim svojih najbolj zabavnih počitnic, se spomnim tudi najbolj odrgnjenih kolen in komolcev. Če mi ne bi bilo dano izkusiti »bolečino« tudi sreče ne bi našla.
*Izrek sem naša v zapisu Matjaža Šerkezija na FB.
Komentarji
Objavite komentar