Po obdobju visoke vročine, se je danes končno malo ohladilo. Popoldan je padal blagodejen dež – in niti me ni motilo, ko sem s kolesom švigala med kapljami. Poletni dež je bil prijetna osvežitev. Danes je bil dan srednje konstruktiven – opravila sem kar zahtevno delo prilagajanja, sortiranja in načrtovanja pričakovane porabe materiala v jeseni. Vesela sem, da je nekaj, kar mi je pred leti predstavljalo »bavbav«, danes izvedljivo brez napora.
Zavedam se, da se na premalo področjih zavedam svojega napredka. Zagotovo sem veliko mirnejša kot sem bila pred leti. Sem tudi samozavestnejša kot sem bila včasih (s svojimi zadržki). Veliko stvari vem in hitreje razumem. Še vedno verjamem v dobro in se trudim slediti svetlobi.
Sem bolj samorasla, čeprav nekoliko »zabrazgotinjena«.
Na mojem telesu je kar nekaj brazgotin – tri so mi ostale od porodov, nekaj od operacij, nekaj od poškodb. Seveda je nekaj brazgotin tudi na moji duši. Z vsemi se moram naučiti živeti in jih pravilno negovati, da ne otrdijo. Trudim se, da moja duša ostaja prožna.
Resnično je prijetno, ko vročino ohladi dež – počitek in mir, ki pride z njim mi je danes pobožal srce. Velik del popoldneva sem lahko preživela ob prebiranju knjige. Tako so se mi odstirale nove pokrajine, zunaj pa je tiho kapljal dež.
Zdi se mi, da sem na nek način v času »med«, občutek imam, da se nekaj končuje, nekaj drugega pa se še ni začelo. Umikam se v mirovanje, obdajam se z »gnezdom« in zbiram energijo za »preporod«. Taki občutki me prevzemajo. Mislim, da se bom prepustila – predala bom kontrolo in pustila, da me Bog vodi, kamor me že vodi. To ne pomeni vdaje v usodo, temveč pripravljenost nanjo. V spokojnosti čakam naslednji korak, naslednje poglavje, jutrišnji dan.
Komentarji
Objavite komentar