Vsepovsod in v katerikoli skupini ljudi lahko pride do situacije, ko si hote ali nehote »izobčen«. Hote »izobčen« si takrat, ko se samostojno odločiš, da ne želiš slediti toku in si utiraš pot po svojih načelih. Takrat »hote« ne spadaš zraven. Pot ni lahka, velikokrat je izredno težko plavati proti toku, delovati v skladu s svojimi vrednotami, vendar je znosnejša, ker si se »hote« odločil za to. Pogosto kmalu najdeš druge, ki imajo enake ali podobne cilje in pot naenkrat ni več osamljena. Pri drugi vrsti izobčenosti – tisti »nehote«, pa je zgodba drugačna. Ko želiš pripadati, vendar te nočejo. Takrat se zgrinja nad tabo oblak osamljenosti, s primešano sivino manjvrednostnega občutka. Morda je ta pot za odtenek težja, ker moraš najprej najti samopotrditev, da si dovolj, da si vreden, da si to, kar si in to je čudovito. In tudi takrat najdeš sopotnike, ki imajo enake vrednote in isti cilj, in pot naenkrat ni več osamljena.
Vse to sem doživela. Izobčenost, osamljenost, manjvrednostni občutek, medvrstniško nasilje in šikaniranje. V času mojega otroštva je bilo to normalen proces odraščanja – nikakor ni bilo prijetno, vendar je bilo normalen del življenja. Soočala sem se s tem, tako kot sem se najbolje znala. Vsekakor sem bila vesela, ko sem določena obdobja pustila za seboj in začela znova. Vedno znova in drugje.
S časoma sem pridobila bolj trdo kožo, več samozavesti, bolj namazan jezik in čudovito sposobnost predvidevanja dogodkov in ocenjevanja situacij. Seveda me še vedno zbode in prizadene kakšna neprijazna opazka, grdo obnašanje ali nesramnost, vendar se trudim tega ne jemati preveč osebno in ne pustim, da me zlomi. Z leti sem se naučila, kako sprejemati tako obnašanje.
Komentarji
Objavite komentar