Občasno me stisne melanholija – podobno kot ko nebo prekrijejo sivkaste meglice. Nato pa se zgodi, da to sivino obsijejo večerni sončni žarki in nebo naenkrat zažari v čudovitih rožnatih odtenkih, ki kljub sivim podtonom izžarevajo optimizem.
Danes je spet en tak dan – majčkeno melanholičen. Uspelo mi je zvečer narediti en krog – skupaj z mojimi fanti. Smejali smo se, poskakovali po eni nogi, peli in se sprehajali (nekaj časa tudi med dežnimi kapljami). Mojo melanholijo je premagala moč otroškega smeha. In navihanih domislic.
Prebrala sem drugo knjigo – Skrivni dnevnik Hendrika Groena starega 85 let – bila je otožna, zanimiva in zabavna hkrati. Spreletelo me je, da je resnično potrebno živeti vsak dan sproti, si zastavljati izzive in vsak dan napolniti s polnimi, pestrimi doživetji. Še prehitro se človek postara – predvsem v glavi.
V življenju nas velikokrat obsvetijo sončni žarki – prijetno je, če se jih zavemo in jih znamo ceniti.
Komentarji
Objavite komentar