Odrinili smo jo – za naše razmere izredno zgodaj. Vstali smo ob 6:00. Ob 6:45 smo bili že na poti proti Kamniški Bistrici. Na koncu je za cilj obveljala Velika planina – po Riglju gor in po Dolu dol. Ni lahka, niti kratka tale turica, zato smo nabrusili kolena.
Jutro je bilo tako lepo sveže – ob 6:45 skromnih 19 stopinj, končno se je dalo dihati. Tudi ko smo parkirali in zakoračili v »grmušo« je bilo prijetno hladno. Potem pa nas je začel oblivati pot.
Hodili smo v dobrem tempu, gor nas je držala ideja jabolčnega štrudla na Zelenem robu. Dobro smo hodili, čeprav se pot na momente kar malo vleče in ko že misliš, da si tik pod vrhom ugotoviš, da ti do tja manjka še približno tretjina.
Na koncu smo le pomalicali pred leseno lato na Veliko planino in nato še kosili v gostišču na Zelenem robu. Za jabolčni štrudel nihče ni imel več prostora.
Sledil je povratek v dolino. Na razpotju za Šimnovec in dolino Dol smo malo po »dedek Bedenko« globoko razmišljali – zasmrčala sva samo midva s Samotom, po tem kratkem okrepčilu in napolnjenih baterijah pa smo jo mahnili v dolino. Pot je bila kar dolga – malo nam jo je skrajšala igra in petje, na koncu pa smo vsi čutili težke noge in utrujenost.
Otroci so omagali v avtu in večerja je bila v bistvu zelo pozno kosilo kar doma – domač krompir in kurje tačke z žara.
Bil je lep in poln dan, čeprav smo vse kar smo popili tudi iznojili.
Komentarji
Objavite komentar