Ravnokar smo se vrnili iz »ofreha« za našega Svita. Svit ima namreč jutri god in na predvečer goda se po navadi in običajih opravi »ofreh« ali »freh«. To je preprost obred, ko se ropota dokler slavljenec ne postreže s sladkarijo ali pijačo. No, ofreh je uspel, Svit je bil presenečen in vesel darila.
Meni pa se zdi pomembno, da danes pišem o človeški bližini, ki vsekakor ni samoumevna. Včasih se počutim bolj včasih pa manj blizu svojim najbližjim. Vsekakor to odvisi od občutka sprejetosti in razumevanja, ki sem ga deležna z njihove strani in oni z moje. Ni vsak da dober dan za bližino. Včasih se preprosto preveč vsega nabere – od utrujenosti, do hormonov, do stresa in nezadovoljstva s samim seboj. Včasih bližina preprosto ne gre.
Kar hočem reči je, da bližina nikakor ni samoumevna in za bližino se je potrebno potruditi, vsak dan znova. Ni važno kdo naredi prvi korak, noben ni slabič, ker naredi prvi korak, kvečjemu bolj pogumen.
Kljub vsemu se zdi bližina lahko tudi strašljiva, ker ko si blizu si ranljiv. Na nekatere dneve ranljivost ne sme obstajati. Vseeno mislim, da v dvojini ni prostora za samovšečnost in ponos. V dvojini naj bi v prvi vrsti bil prostor za bližino in ranljivost, za odprtost in iskrenost.
Danes je bil poln in natrpan dan. Moja glava se počuti kot prepoln panj. Jutri je nov dan in izkoristila ga bom za sledenje lastnim sanjam. Kako se bo to izšlo vam povem jutri. Pa srečno!
Komentarji
Objavite komentar