Nekako tako se počutim – samo pomežiknila sem in nekam je izginilo 45 dni. No, saj vem kam so šli ti dnevi – v odklop ob morju, v ponovno navajanje nazaj na pisarno, v vse kaj drugega kot ohranjanje dobrih navad in sledenju načrtu.
V bistvu sem ugotovila, da se sabotiram – samo sebe in iz dneva v dan. Iščem lažje poti, iščem ugodje, iščem počitek. Morda pa v vsem tem ni nič slabega? Morda pa se moram sprejeti »tudi« takšno?
Dejstvo je, da smo nenehno v primežu biti še bolj produktivni, opraviti še več in biti vedno boljši. V tem ni nič slabega, če imaš dobro razmejen čas med »delom« in »počitkom«. Jaz pa vsega tega še nimam – mej namreč.
S primerjanjem z drugimi in ne-sprejemanjem same sebe se vrtim v začaranem krogu. Želim se »popraviti« in ne »sprejeti« in v tem tiči težava. Najprej bi se morala sprejeti, proslaviti samo sebe točno takšno, kakršna sem – nepopolna, a edinstvena. In šele nato, kot skrben vrtnar – podpreti svoje dobre lastnosti in popleti svoje slabosti. Sama pa se prevečkrat z glavo zaletim v iluzoren načrt in potem seveda ne morem vztrajati.
Mislim, da je bil eden od razlogov, da sem prenehala z zapisovanjem teh zapisov tudi ta, da je znanec izdal knjigo. Celo knjigo! In to pri založbi! In jaz, jaz nisem ustvarila ničesar. (Tako so mislili moji možgani) Seveda me je ve minilo, vendar šele ko sem si to priznala in sprevidela kakšna »tepka« sem, da se primerjam s komerkoli, sem ponovno našla navdih, da sem začela zapisovati.
Najprej sprejeti, da vsak potuje po svoji poti in v svoji hitrosti in si nato odpustiti, ker se na poti spotikam. To so kar zahtevne lekcije, vsaj zame.
Le kje se še moram sprejeti? V tem, da sem razočarana nad sabo, ker tehtnica pokaže 8 kg preveč? V tem, da nekako nimam ničesar, kar bi lahko pokazala svetu? Vse to so samo moje misli – svetu imam pokazati že to, da vsak dan zadiham s polnimi pljuči, da se razveselim lepote, ki me obdaja in da čutim hvaležnost za dobre ljudi, ki me obdajajo.
Včasih je največji korak tisti drobceni premik, ki ga naredimo, ko smo na tleh in se najraje ne bi nikamor premaknili. In ko enkrat vstaneš, je samo še malo potrebno pa se premikaš – počasi, a vztrajno. Bodi sočuten sam s seboj, vsak napredek, je napredek.
Komentarji
Objavite komentar